idoločt[c[

idoloyt[c[, –a m.

Br

       idolopoklonik; idol-worshipper; — εἰδω­λολάτρης; idolatra, idolorum cultor: po smrti že matere moe edinomu idoločtьcu dana esmь BrPm 284b sacrilegi iugum mariti sus­cepi ║ idoložr’tveniku BrLab 159d Vat₁₉ 375c ido­lo­žr’tvьniku Vb₄ 93c idolužrtveniku Vat₆ 205b; eg­da si didinu moju ot koe posv(a)te se imê s nečistimi m(u)ži idoločtьci BrPm 284c cum indignis ac turpibus idolatris ║ s’ … idol’nici BrLab 159d Vat₁₉ 375c s … idolnici Vb₄ 93c s idoloslužiteli Vat₆ 205b; aĉe o(tь)cь moi idolo­č’tacь bê na obače mati moê faustina h(rь­sto)­va ljubitel’nica vs(ь)gda živ’ši skazuet’ se čisto BrLab 159d idoločьtьc’ Vb₄ 93c idolo­čt(ь)cь Vat₆ 205a idoloč’tacь Pm 284b Vat₁₉ 375c pater meus semper cultor fuerit idolo­rum; togda idoločьtьci vzložiše na nь eteru pьr’noju rêčь i emše i vlьčahi i k’ cr(ь)kvi svoei pokloniti se idolomь BrVO 51b idolo­čtaci Vat₅ 29a N₂ 29c cultores idolorum. – Exh.

Cf. idolnik[, idoloxr[tvnik[, idoloklana­tel[, idolosluxitel[, idolotr;bnik[, svetona­hab­nik[

                ø