izv;t[

izv;t[, -a m.

M; Br

opravdanje, (opravdana) isprika, (oprav­dani) razlog; justification, (valid) excuse, (justified) cause; — πρόφασις, ἀφορ­μή; ex­cu­satio, pur­ga­­tio: aĉe ne bim’ prišl’ i gl(a­gol)al’ im’ grêha ne bi imêli nine že izvêta ne imut’ o grêsê svoem’ MVat₄ 233a Nov 234d Lab 196b Roč 188b πρόφασιν οὐκ ἔχου­σιν excusationem non habent J 15,22; ne­vidimaê bo prežde ot sazdaniê mira po nemь êže stvorena sutь razumna smo­tret se … t(a)­ko êk(o) budetь bez’ izvêta BrVat₅ 51a Bar 134a εἰς τὸ εἶναι αὐτοὺς ἀναπολογήτους ita ut sint inexcusabiles R 1,20 ║ bez’otvêtnom’ VO 82a Vb₁ 64c bezot’vêt’­nomь N₂ 51b; ne paki bo sebe sьstavlaem’ vamь na iz’vêt’ dajuĉe vam’ po huleniju (pro hvaleniju) po nasь da imate k’ hvaleĉim se v’ lice a ne sr(ьd)cem’ BrVO 118a ἀφορμὴν διόντες ὑμῖν καυχήμα­τος occa­sionem damus vobis gloriandi 2C 5,12;

izlika, izgovor, (neopravdana) isprika; pretext, (unjustified) excuse; — ἀφορμή; oc­ca­­sio, causa: vi bo br(a)tiê v s<vo>bodu zvani biste tьčiju da ne svoboda vaša budet’ vь izvêt’ plьti BrVO 124d εἰς ἀφορμὴν τῇ σαρκί in occasionem … carnis G 5,13.

Cf. vina, otreyenie

SMA